Slab sluh, slušni aparat in moja babica

Že dolgo vem, da naša babica ne sliši dobro. Enkrat je že imela slušni aparat, vendar ga ni hotela nositi. Tako je nismo več hoteli moriti s tem, ker se ji je enostavno videlo, da jo slušni aparat moti. Leta so tekla in njen sluh se je tako poslabšal, da nas ni več slišala. Enostavno se z njo nismo mogli pogovarjati. Mene je to precej motilo, ker sem enostavno videla, da se je babica nehala pogovarjati. Tako je bila ves čas sama. To pa seveda za njeno zdravje ni ok. Ko sem razmišljala, kako bi babico prepričala, da enostavno aparat potrebuje, sem prišla do ideje, da grem sama najprej do slušnega centra in povem za težavo babice. 

Ko sem prišla na slušni center, so me prijazno sprejeli. Nobene težave ni bilo, da sem želela samo nasvet. Še kako so razumeli situacijo glede babice. Imeli so več takšnih primerov. Povedali so mi, kako bi se babica čimlažje privadila na slušni aparat in kako bi vse skupaj potekalo. Seveda bi ji morala pomagati tudi jaz. Povedali so mi tudi, da je izdelava slušnih aparatov tako napredovala, da je čisto možno, da babico sedaj slušni aparat ne bi več toliko motil. 

Moja naloga je bila, da prepričan babico da greva na slušni center. Seveda ni hotela slišati zato, potem pa sem jo lepo prosila. Imela me je najrajši, zato je verjetno tudi popustila. Tako sem jo peljala na slušni center. Tam so bili na babico pripravljeni. Tako so jo lepo sprejeli in ji zelo počasi povedali in pokazali, kako bi bilo, če bi imela aparat. 

Minute so tekle in babica je začela poslušati. Na koncu je dobila slušni aparat za en teden. To pa je bilo ključnega pomena. Tako sem ji en teden vsak dan pomagala pri tem, kako naj s slušnim aparatom ravna in navadila se ga je.